Internet je v šolstvu odprl nov svet, saj se je z uvajanjem samostojnega učenja in tutorskega sistema spremenila filozofija odnosa učitelj – učenec. Hkrati je njegova uporaba prestopila geografske omejitve, čas učenja, raziskovanja in podobno, kar je sicer glavno vodilo e-izobraževanja. A e-izobraževanje ni vse – pedagogi so ob uvajanju tega pristopa večkrat izrazili dvome, ker je osebni stik med učiteljem in učencem pomemben del izobraževanja, prenos velikega dela pedagoškega procesa na e-način pa prav to odvzame. Ta stik je treba obdržati ter poskrbeti za njegovo kakovost, kar pa pomeni – kakovostno sodobno učilnico, ki z učenci vzpostavlja stik v njim domačem okolju. In domače okolje je učencem postala tehnologija.
Hiter tehnološki razvoj omogoča bistven doprinos v izobraževalni prostor. Šole se trudijo držati korak, uvajajo uporabo različnih gadgetov in ključen del vsakodnevnega pedagoškega procesa je računalnik, ki ima povezavo z internetom. Uporaba različne programske opreme omogoča raznolik razvoj znanja. Od najbolj osnovnih programov za urejanje besedil ali risanje do zahtevnejših načrtov 3D objektov tudi brez pomoči pedagogov odkrijejo učenci sami, vsekakor pa je vzpodbujanje takšnega raziskovanja več kot pomembno. Sicer kot dodatek k programu tehničnega dne je predstavitev Sketchupa, sicer odprtokodnega programa, učence navdušila z zadostno mero, da so ne le sledili in delali ob pouku, temveč so program samoiniciativno začeli uporabljati doma. To je tisti entuziazem, ki ga z različnimi prijemi vztrajno iščejo pedagogi. Najverjetneje so prav zaradi tovrstnih povratnih informacij ameriški učitelji 3D tiskanje označili za najbolj obetajočo tehnologijo za leto 2014, ki jo lahko prinesete v svojo učilnico, saj združuje razvijanje dveh pomembnih spretnosti 21. stoletja – sodelovanje in reševanje vprašanj. K temu je potrebno dodati tudi vzpodbujanje kreativnosti, otipljivosti napak in podobno.
Zaradi teh razlogov se 3D tehnologija (tako tiskanje kot skeniranje) že uvaja v šolstvu po svetu – ne samo v Ameriki, temveč tudi na severu Evrope – kot praktični del rednega pouka ali vsaj kot dopolnilna aktivnost. Uvajajo jo na vseh izobraževalnih stopnjah, z različnimi prijemi in cilji, prilagojenimi za starost šolajočih. Na spletni strani, sicer strani za ameriški crowdfunding za javno šolstvo, donorschoose.org se učitelji prijavijo in utemeljijo, zakaj potrebujejo 3D tiskalnik – MakerBot1, nato pa zbirajo prispevke za nakup. Zgovorno je dejstvo, da je prijavljenih projektov za pridobivanje sredstev za 3D tiskalnik zelo veliko. Učitelj, ki je prijavil enega od projektov, je prošnjo utemeljil s tem: “Vizualno učenje je pomemben način učenja osnovnošolcev. Če lahko objekt vidijo in se ga lahko dotaknejo, bodo lažje razvili kritično razmišljanje pri nadaljnjih projektih.”
Prepričanje, da je 3D tisk trenutna modna muha, se torej izpodbija. Tudi pri nas je zaslediti miselne premike na tem področju, saj za delavnice, ki jih organiziramo, zanimanje konstantno raste. Šolniki v 3D tiskanju začenjajo videti tisto, kar jim lahko obogati pedagoški načrt, pomaga pri motiviranju učencev in olajša razlago. In za prestop ni potrebno veliko – samo tehnologiji je treba priznati, da je pomemben del življenja prihodnjih generacij.
Vir: thingiverse.com, #backtoschool challange

1 MakerBot Academy je podjetje, ki se je konec lanskega leta odločilo prinesti 3D tehnologijo v javni izobraževalni prostor oziroma – kot se glasi njihov slogan – v vsako ameriško javno šolo. S tem namenom so svoje tiskalnike ponudili tej sferi z veliki popusti, kar je še potenciralo drugače že veliko zanimanje za uvajanje 3D tiskalnikov kot pripomočkov za poučevanje in učenje.