Tehnologija 3D-tiskanja postopoma pridobiva vedno več navdušencev. Ko se seznanimo s pomenom 3D-tiskanja, odkrijemo možen doprinos v naš vsak dan – bodisi v delovnem in domačem okolju ali kot nekaj, kar se da uporabiti na mnoge inovativne načine. Naslednji korak je nakup 3D-tiskalnika. Kako se odločiti za tistega, ki je primeren za vaše potrebe?

Tehnologij 3D-tiskanja je več, pa tudi njihovi nameni so različni. Za namene kreiranja prototipov, domačo uporabo in za začetek uresničitve poslovne ideje je po naši oceni najbolj primerna tehnologija ciljnega nalaganja.

Prednost te tehnologije je zagotovo v množični (in skoraj vsak dan razširjajoči se) ponudbi materialov v najrazličnejših odtenkih, ki jih lahko uporabite pri tiskanju. Vendar to ne pomeni, da lahko katerikoli material uporabljate na kateremkoli tiskalniku, ki tiska s tehnologijo ciljnega nalaganja.

Komercialni in odprtokodni 3D-tiskalniki

Od začetkov razvoja 3D-tiskanja pa do zdaj se je trg s 3D-tiskalniki izjemno razširil. Nove naprave vznikajo tako pogosto, da je njihovemu številu zelo težko slediti; trg s tiskalniki se širi in ko se odločite za nakup 3D-tiskalnika, je za izbiro pravega modela za vas potrebno zelo dobro premisliti, kateri bi bil za vaše potrebe najbolj ustrezen.

Sploh je z različnimi komercialnimi tiskalniki nasičen ameriški trg, na katerem kraljuje podjetje Makerbot. Njihovi tiskalniki so večinoma srednjega do visokega cenovnega ranga, najde pa se tudi kakšen model, ki spada v nižji cenovni razred. Njihovi dizajni tiskalnikov so se prikupili predvsem ameriškim kupcem, hkrati pa so uspeli svoje tiskalnike uspešno tržiti na področju vseh ravni šolstva. Tako že danes v vedno več ameriških šolah 3D-tiskalnik uporabljajo kot učni pripomoček.

Makerbot še zdaleč ni edini proizvajalec komercialnih 3D-tiskalnikov za domačo uporabo. Na Kitajskem prav tako vznika več serij tovrstne tehnologije, od katerih je potrebno izpostaviti podjetje Wanhao, k z nižjimi cenami hitro prodira na evropski trg. S svojo serijo Duplicator počasi omogoča vsakemu kupcu osnovno 3D-tiskanje objektov z lahkimi in uporabnikom prijaznimi 3D-tiskalniki.

Tako Makerbot kot Wanhao hitro razvijata nove generacije tiskalnikov, od katerih je trenutno najbolj pomemben morda prav tisk z dvema glavama; gre za 3D-tiskanje, kjer uporabnik ni omejen le na eno barvo materiala, temveč lahko tiska z dvema hkrati, kar se sliši zelo idealistično. V praksi je seveda stvar drugačna. Tisk z dvema glavama je zaenkrat še razmeroma omejena tehnologija s striktno tehničnega vidika; kako uravnati glavi tiskalnika, da lahko obe tiskata brez motenja ena druge? Seveda gre razvoj tudi na tej točki naprej; pred enim mesecem se je na Kickstarterju pojavil projekt sofinanciranja za tiskalnik, ki tiska s petimi različnimi materiali/barvami hkrati, vendar je prihodnost najverjetneje drugje. V 3D-tiskalniku, ki tiska skozi eno šobo z več materiali – sam zamenja material. Prvi poskusi so že vzniknili v odprtokodni skupnosti Reprap, ki je sicer nosilna svetovna skupnost razvoja tehnologije 3D-tiska, vendar bo najverjetneje še nekaj časa trajalo, da se ta način stabilizira do te meje, da bo primeren za končnega uporabnika.

Prav skupnost Reprap stoji na drugem bregu proizvajalcem 3D-tiskalnikov in predstavlja cenovno in funkcionalno alternativo velikim podjetjem. Z osnovnimi načeli, na katerih bazira, omogoča uporabnikom znanje in sodelovanje pri nadaljnjem razvoju. Od leta 2008 naprej se je iz osnovnega modela 3D-tiskalnika, ki so ga naredili na Univerzi Bath, razvilo že več kot 250 različnih modelov tiskalnikov, ki so dostopni praktično komurkoli in v nizkem cenovnem razredu. Morda tiskalniki, ki so narejeni v skupnosti, niso dizajnersko ekvivalentno izpopolnjeni, narejeni serijsko in s servisom v vsakem kraju, so pa jasni pokazatelj stopnje razvoja, zanimanja in mikavnosti te tehnologije.

Slabosti in prednosti

Pri komercialnih tiskalnikih se največkrat zaplete pri materialu, saj so njihovi tržno usmerjeni proizvajalci osredotočeni na vezavo strank na svojo znamko. To pripelje do omejitev pri nabavi materiala; komercialni proizvajalci bodo svoj 3D-tiskalnik prilagodili čimbolj tako, da bo kupec lahko nakupoval material za tisk in rezervne dele za tiskalnik pri njih. Seveda ta omejitev zaenkrat ni tako konkretna, je pa razmeroma jasna predikcija tega načina, saj jo vidimo pri trgu z navadnimi tiskalniki (npr. proizvajalec priredi napravo, da sprejema le njegovo vrsto kartuše; posledično je kupec omejen na le te kartuše, čeprav bi lahko univerzalne kartuše kupil drugje ceneje). Temu naproti stopi odprtokodna skupnost – pri odprtokodnih 3D-tiskalnikih je možna uporaba materialov, ki jih skorajda dnevno razvijajo entuziasti (bolj viden je zagotovo Kai Parthy kot izumitelj lesa, opeke in keramike kot filamenta), omejitve pa obstajajo zgolj v sestavnih delih tiskalnikov – kakšno glavo ima tiskalnik (kakšen premer) in podobno.

Prav tako je med komercialnimi in odprtokodnimi tiskalniki velika razlika tudi pri rezervnih delih. 3D-tiskalniki odprtokodne skupnosti RepRap so zasnovani po naredi-sam sistemu; kupec sam sestavi tiskalnik in to večinoma iz sestavnih delov, ki se jih da nakupiti v običajnih tehničnih trgovinah. Tako njihov uporabnik tudi sam menja sestavne dele, če je to potrebno, pozicionira dele in jih usklajuje. Pri komercialnih tiskalnikih uporabnik te možnosti nima; v primeru, da komercialni 3D-tiskalnik ne dela pravilno, ga je potrebno nesti na servis.