Dejstva so sledeča: na trgu je vsak dan več 3D-tiskalnikov, istočasno se pojavljajo uporabni in za 3D-tiskanje predelani materiali, na spletu se širi baza prosto dostopnih 3D-modelov, ki vam omogočajo udejstvovanje željenega objekta doma. Tehnologija s svojim razvojem skoraj prehiteva našo domišljijo, definitivno pa krepko prehiteva pravne vidike. V tem prispevku smo se osredotočili na patentno zaščito naprav in varovaje intelektualne lastnine natisnjenih objektov.

O patentih – 3D-tiskalniki

Najprej se je potrebno zavedati, da se je 3D-tiskanje pravzaprav začelo z zelo zaprtim duhom glede razširjanja, saj je bila donosnost teh izumov že takrat izjemno perspektivna za tiste, ki so si koncepte 3D-tiskanja zamislili.

Originalni ameriški patent ciljnega nalaganja (FDM – Fused Deposition Modeling), tehnologije, pri kateri gre za topljenje in strjevanje materiala z namenom kreiranja trdnega objekta, je bil registriran že leta 1989. Ker so ciljno nalaganje patentirali, se drugi razvijalci tega načina niso mogli posluževati. Skupnost RepRap je temu patentu stopila nasproti s FFF tehnologijo (Fused Filament Fabrication), pri kateri gre za identično tehnologijo pod drugim imenom. S tem so omogočili nadaljnji razvoj tehnologije, saj lahko pod tem imenom ciljno nalaganje uporabljajo tudi drugi, ne le lastnik patenta. Tako se je alternativno komercialnemu trgu začel razvijati odprtokoden in trenutno zelo razširjen pristop k razvoju, saj poleg tega, da je FFF tehnologija odprtokodna, naprave, narejene v RepRapu, uporabljajo odprtokodno razvite materiale za tiskanje.

Patent FDM tehnologije je sicer potekel leta 2009, kar je omogočilo nenaden porast komercialnih 3D-tiskalnikov za domačo uporabo. Takoj po poteku patenta je namreč podjetje MakerBot na trg izstrelilo nizkocenovna 3D-tiskalnika Thing-O-Matic in Replicator in tako zavzelo močno pozicijo, ki jo čutimo tudi na evropskem trgu, hkrati pa se je začel pravi bum lansiranja 3D-tiskalnikov te tehnologije za domačo uporabo pri manjših podjetjih in start-upih.

Na podoben način se je patentirala kopica tehnologij 3D-tiskanja, saj se tekoče izboljšave patentov lahko ravno tako zaščiti. Licence počasi potekajo in tako na trg prihajajo novi in novi tiskalniki. Z začetnimi patenti so lastniki za nekaj časa sicer zavarovali svoje pristope, vendar so razvojniki našli pot naokoli te pravne ovire in tako ustvarili zdravo konkurenco.

499 bowling-cup

Primer avtorsko zaščitenega dela: pokal za kegljanje (vir: 3D-tisk.si)

O avtorstvu in intelektualni lastnini – 3D-objekti

Kar se tiče avtorskih pravic do fizičnih objektov, je situacija malo drugačna od avtorstva pri člankih, fotografijah, filmih ipd. Pri fizičnih objektih je selekcija, kaj se da avtorsko zaščititi, drugače omejena, saj le nekateri objekti padejo v okvir avtorskih pravic. Fizični objekt spada pod avtorsko zaščiteno delo, če je izrecno umetniški, recimo abstraktne skulpture ali slike, lahko pa je zaščiten kot uporaben objekt, vendar se v tem primeru objekta, ki je striktno funkcionalen (npr. tečaj za vrata), ne da zaščititi kot avtorsko delo (teoretično pa se ga lahko patentno zaščiti).

500 tečaj

Tečaj za vrata 3D-tiskalnika (vir: 3D-tisk.si)

Vse lepo in prav, ko gledamo teoretične vidike, vendar se v praksi ta stroga razmejitev na umetniško in uporabno ne obnese, saj je objekt lahko mešanica obojega. Za primer bomo navedli pipo podjetja Inhale, ki je s svojo tožbo podjetja Starbuzz postavilo nekakšno osnovo za bodoče pravne dileme v svetu 3D-tiskanja. Podjetje Inhale je namreč leta 2011 tožilo Starbuzz zaradi ponarejanja njihove pipe. Ob razsodbi 2014 je sodišče razsodilo, da čeprav ima pipa umetniško obliko, je njen namen striktno funkcionalen. Pipa kot taka zato ni zaščitena kot avtorsko delo, temveč je lahko avtorsko zaščiten le njen zunanji izgled zaradi posebnih vzorcev. Starbuzz je kopiral le funkcionalnost, ne detajlov na pipi, zato je Inhale izgubil tožbo.

Kaj nam to pravzaprav pove? 3D-tiskanje nam bo prineslo (oz. nam že prinaša) vrsto različnih natisnjenih objektov, pri katerih je potrebno zgornjo razsodbo imeti v mislih: kaj se lahko tiska in česa se ne sme. Najverjetneje se bodo v kratkem začela oglašati proizvodna podjetja in dizajnerske znamke, ki bodo v strahu pred izgubo dobička na sodišče vlekla mala in velika podjetja, ki se ukvarjajo s 3D-tiskanjem po naročilu.

Razmeroma odmevna je tudi zgodba kavarne 3D-tiskanja (gre za kavarno, odprto z namenom, da obiskovalcem prikazuje 3D-tiskanje, medtem ko pijejo kavo; drugače gre za zanimiv koncept prodaje 3D-tiskalnikov in storitve tiska po naročilu), katere prvo poslovalnico so odprli letos septembra v Londonu – Makers Cafe.

Situacija je bila zelo preprosta: stranka je prišla v kavarno in naročila tisk lika iz ameriške risanke Pinky and the brain, v 3D-tiskarni pa so tisk zavrnili, saj so presodili, da je omenjen lik potencialno intelektualna lastnina. V kavarni sicer nimajo določenih pravil glede tiskanja objektov in njihove zaščite, se pa načelno držijo tega, da v primeru, če prepoznajo ali sumijo, da je objekt intelektualna lastnina, tisk zavrnejo.

501 katanci

Primer avtorsko nezaščitenega dela: dodatki za igro Naseljenci otoka Katan (vir: 3D-tisk.si)

Ta primer je zelo zgovoren pokazatelj, kje so omejitve, ki se jih uporabniki niti ne zavedamo, hkrati pa daje jasno sliko, v katero smer se bo pravo 3D-tehnologije razvijalo. Predvidevanja so, da bodo avtorski objekti in intelektualna lastnina v 3D-tiskanju šli po isti poti, kot so šli pri glasbeni industriji. Se spomnite? Ob nenadni dosegljivosti pesmi se je razvila prava vojna med nekaterimi glasbenimi izvajalci in njihovimi založbami ter spletnimi portali, preko katerih se je v devetdesetih prenašalo glasbene datoteke. Ob uspešnemu sesutju nekaterih spletnih velikanov (npr. Napster) se je način pridobivanja datotek spremenil in razširil. Zdaj so se v glasbeni industriji s tem že nekako sprijaznili ter poiskali drug način, kako zaslužiti s svojimi produkti – tako imamo zdaj iTunes in Spotify. Glasbena industrija se je zelo dolgo borila proti tem spremembam, ki se jim je bila na koncu vseeno prisiljena prilagoditi in poiskati skupen jezik z novodobnimi poslušalci.

Ista zgodba se predvideva za 3D-tiskanje; svetovne znamke bodo v primeru, da ujamejo začetni vlak 3D-tiskanja, lahko hitro začele dobivati nove stranke npr. s prodajo 3D-modelov, ne le dejanskih objektov. 3D-tiskanje namreč predstavlja delujočo in nevarno alternativo nakupovanju v trgovinah ali preko spleta, in ravno to je že nekaj časa nazaj priznala Nokia, ko je na spletu objavila 3D-modele za ohišja svojih telefonov. Upamo le, da ji ostali sledijo čim prej.