Pred nekaj meseci smo 3D-natisnili roko, ki sama po sebi ne bi bila nič posebnega, če ne bi imela jasnih prstnih odtisov. Da, tudi z navadnimi 3D-tiskalniki tehnologije ciljnega nalaganja, tiste tehnologije, ki jo lahko uporabljate na vaši pisalni mizi, se lahko 3D-natisne replike roke in posledično imitirane prstne odtise.

Vir fotografije: 3D-tisk.si

Morda se nevarnosti, ki preti skozi tovrstne dosežke (da, za nas entuziaste je to dosežek), ne zavedamo dovolj oziroma nas pozitivni učinki še malo slepijo. V Michiganu so, na primer, med raziskovanjem umora prišli na idejo replicirati prst umorjenega, da bi lahko dostopali do vsebine njegovega zaklenjenega pametnega telefona.

Razmeroma enostaven postopek, pri katerem se umorjenemu 2D-skenira prst, sken pretvori v 3D-model, se ga v programu preprosto nalepi na 3D-model ‘prsta’ in nato 3D-natisne s tršim gumijastim materialom, je prej strah vzbujajoč kot kaj drugega. Česa vsega se dotikamo? Kje vse puščamo svoje odtise, ki se jih lahko z naprednejšimi skenerji zajame? In – kje vse uporabljamo svoje prstne odtise za identifikacijo, kakšne podatke imamo tako zaklenjene? In kdo vse lahko naše prstne odtise uporabi nam na škodo?

Vir fotografije: qz.com

Seveda nismo edini, ki smo se srečali s to potencialno problematiko. Mnogi so nas v tem prehiteli in posledično je na spletu enostavno najti zbirke prstnih odtisov, ki jih lahko poljubno lepite na svoje 3D-modele in nato 3D-natisnete, če imate 3D-tiskalnik, sposoben dovolj visoke natančnosti. Sicer smo zbirke samo ošvrknili, saj se tega področja nočemo dotikati, a tam so. Vsem na voljo.

Morda boste naslednjič dvakrat pomislili, preden si na pametnem telefonu ali prenosnem računalniku za odklepanje nastavite svoj prstni odtis. Zdaj ni več delikatno zgolj to, komu prostovoljno posredujete informacije, temveč tudi kako do njih fizično dostopate.