V zadnjih letih se tako vesoljske organizacije kot proizvajalci letal in vesoljskih plovil intenzivno povezujejo in vlagajo velika sredstva v razvoj tehnologije 3D-tiska.
Tehnologija ciljnega nalaganja, na kateri temelji 3D-tiskanje, namreč omogoča izdelavo kompleksnih geometrijskih oblik v enem kosu, hkrati pa praktično ne proizvaja odpadnega materiala. Predvsem slednje je v omenjeni industriji zelo pomembno, saj so najpogosteje uporabljeni materiali, kot so titan, tantal in vanadij izredno dragi.

tečaji v letalu Airbus A320

Tečaji letala Airbus 320. Zadaj izdelan klasično, spredaj narejen s 3D-tiskanjem.
Ena od trenutnih težav je dejstvo, da je trenutno razvita in cenovno dosegljiva tehnologija ciljnega nalaganja prilagojena predvsem uporabi različnih vrst plastike ali pa mešanice plastike in materialov kot so na primer kamen in les. Vse našteto pa seveda ni primerno za izdelavo vitalnih delov vesoljskih plovil ali jedrskih reaktorjev, kjer temperature dosegajo tudi do 1000°C.

 

GeneralElectric

General Electric se že poslužuje 3D-tiskanja.
Pred vso letalsko in vesoljsko industrijo je torej naloga: izpopolniti 3D-tiskanje s kovinami. Prednost natisnjenih kovinskih elementov v primerjavi s klasično narejenimi, torej zvarjenimi ali na druge načine iz več delov spojenih elementov je v:
– večji trdnosti in odpornosti,
– hitrejši izdelavi,
– nižjih stroških,
– minimalni količini odpadnega materiala (trenutno je to velik problem).

General Electric je s 3D-tiskom že izdelal brizgalnik goriva za motor enega svojih zračnih plovil, Kitajci naj bi s 3D-tiskom proizvajali nosilne elemente v svojih letalih, NASA pa je preteklo poletje razkrila novico o uspešnem testiranju dela rakete, ki so ga natisnili s 3D-tiskalnikom. Evropska vesoljska agencija je prav tako začela s 3D-tiskanjem delov motorja reaktivnega letala in letalskih kril.

Lahko upamo, da bomo na račun cenejše izdelave kmalu deležni nižjih letalskih kart ali da bodo celo izleti v vesolje dosegljivi slehernikom? 🙂